V soboto, 18. oktobra smo poromali v Petrovče, glavno Marijino Božjo pot za celjsko škofijo. Srejeli so nas prijazni dominikanci. Pater Vanči je predstavil zgodovino cerkve in še posebej poudaril enkratnost upodobitve Device Marije. Marijin nasmeh je tako veder, da spravi v dobro voljo najbolj žalostnega romarja. Še posebej je zanimiva zgodba o dobrotniku tega svetišča, o baronu Francu. V prezbiteriju je namreč na desni strani kovinska plošča, ki pripoveduje, da je baron Franc Miglio obljubil Mariji devištvo in ji v znak zaobljube nataknil prstan na prst desne roke. Marija pa je prst skrčila v znamenje, da zaobljubo sprejema. Daljša ljudska pesnitev je to obrnila malo drugače. Ko je baron veselo praznoval svojo zaroko z Marijo, so pridrveli Turki. Baron je šel v boj in tam je bil ranjen in ujet. Rešila ga je lepa Turkinja. Dekle se je dalo krstiti, baron pa je dosegel, da ga je papež odvezal od zaobljube. Zasnubil je mlado rešiteljico in prišel z njo v Petrovče. Šel je k Mariji po prstan, da bi ga dal zaročenki.
Tedaj je Marija prst skrčila, Miglio pa je od groze omedlel. Ko se je zavedel, se je nevesti odpovedal in ostal zvest svoji zaobljubi. Umrl je star 81 let kot zadnji potomec svoje rodovine in je pokopan v cerkvi. Ta zgodbica vsebuje sicer veliko ljudske domišljije, je pa tudi poučna, saj spodbuja k zvestobi danim obljubam ... In prav zvestoba danim obljubam je bila središčna misel pri romasrki sveti maši v Petrovčah.
Po maši smo se na kartko srečali še z dominikankami, ki v župniji pomagajo pri pastoralnem delu. Dve sta iz Afrike, ena iz Italije in ena iz Azije.
Po kosilu pri Štormanu v Šempetru smo obiskali knežje mesto Celje s starodavnim gradom Celjksih grofov, ki kraljuje nad starodavnim mestom. Pod gradom, še vedno rahlo nad mestom pa je cerkev sv. Jožefa in duhovno središče, ki ga vodijo lazaristi. To je bila njihova prva postojanka, ko jih blaženi škof Slomšek poklical iz Avstrije. Pred stolnico sv. Danijela smo srečali celjskega škofa Stanislava in župnika, opata Marjana Jezernika, ki nam je z veseljem razkazal župnijsko oziroma stolno cerkev. Cerkev so začeli urejati po letu 1960 in prestavlja pravi biser gotike, še posebej kapela Žalostne Matere Božje.
Naslednja postaja našega romanja je bila Ponikva, rojstna župnija blaženega škofa Antona Martina Slomška. V cerkvi sv. Martina je bil krščen, prejel prve zakramente in se utrjeval v veri. Pred cerkvijo, pod starodavnim orehom, je kaplan Prašnikar pomagal vaški otročadi k prvim korakom učenosti. Mali Slomšek je bil pri preizkusu znanja vedno najboljši, zato je tudi na prigovarjanje kaplana oče pustil svojega najstrejšega v Celje v šolo. Cerkev nam je razkazal iu razložil župnik Alojzij.
Po gasilskem slikanju smo se odpravili še na Slom, rojstno domačijo blaženega Slomška.
V večernih urah smo se vračali, vendar ne mimo Trojan. Tam smo se ustavili, da so romarji prineseli domov lep, sicer kratkotrajaen, a okusen spomin.
